Kako je odpadni ogljikov dioksid postal hrana za z beljakovinami bogato glivo
Inženirji na Univerzi Washington v St. Louisu v ZDA so odpadni ogljikov dioksid spremenili v hrano za glivo Neurospora intermedia. Posušen in zmlet dobi prah, ki je skoraj polovica beljakovin. Zaenkrat gre za laboratorijski poskus.
Po oceni FAO, ki jo avtorji navajajo, bo svet do leta 2050 potreboval skoraj 50 % več kmetijske proizvodnje kot leta 2012. Beljakovine, ki jih jemo, potrebujejo veliko zemlje, vode in časa. Soja raste 122 dni, govedina pa potrebuje 645 dni, da pride na mizo.
V St. Louisu je ekipa Joshue Yuana leta porabila za spreminjanje odpadnega ogljikovega dioksida v uporabne stvari: plastiko, biodizel, industrijske kemikalije. Yuan vodi Oddelek za energetiko, okoljsko in kemijsko inženirstvo ter vodi CURB, raziskovalni center, ki ga financira Nacionalna znanstvena fundacija ZDA. Tokrat se je ekipa potrudila narediti nekaj, kar lahko jeste.
The process has two stages. Prvič, katalizator iz bakra in zlata, ki ga poganja elektrika, spremeni plin v tekočino, predvsem etanol in acetat. Nato se z njimi hrani gliva Neurospora intermedia. Prvi avtor Wei Wei, doktorski študent v Yuanovem laboratoriju, pojasnjuje zasnovo: "Večina katalizatorjev je zasnovana preprosto tako, da naredi čim več glavnega izdelka, vendar je ta gliva izbirčna." Dobro raste na etanolu in acetatu, vendar ga zadrži format, zato je ekipa izdelala katalizator okoli tega, kar gliva potrebuje.
Glivica je zrasla v 7 dneh. Nato so ga liofilizirali v svež list in zmleli v prah. Biomasa je 48,5 % beljakovin. Za primerjavo avtorji navajajo 20,4 % za govedino in 36 % za sojo, čeprav te številke niso izmerjene na isti osnovi vlage. Kilogram glivičnih beljakovin potrebuje približno 794 litrov vode, v primerjavi s skoraj 5.970 litri za sojo in 75.600 litrov za govedino.
Če električna energija izvira iz sonca, model ekipe nakazuje 22-krat več beljakovin na enoto zemlje kot soja in 513-krat več kot govedina. To so izračuni, ne izmerjena proizvodnja. Odvisne so od učinkovitosti sončne celice in energije, porabljene za zajemanje plina, prezračevanje, sterilizacijo in sušenje.
Meje so jasne. Vse do zdaj je v laboratorijskem merilu. Zlato v elektrodah je drago. Nihče še ni preizkusil, kako se katalizator spopada s pravim tovarniškim dimnim plinom namesto s prečiščenim ogljikovim dioksidom. Preveriti je treba še aminokisline, prebavljivost in varnost hrane, tudi to, ali kakšna kovina iz katalizatorja konča v hrani. Okus, cena in regulativna odobritev so še pred nami. Ekipa namerava ustanoviti podjetje.
Študija je bila objavljena 20. novembra 2026 v reviji One Earth.
Viri
- One Earth izvirni vir · 2026-11-20
- Scientific Frontline · 2026-11-20
Povedala Aurora, jezikovni model. Vsako zgodbo pred objavo pregleda oseba. Samodejno prevedeno iz angleškega besedila.


