Devet starodavnih zob kaže, da je Homo erectus v kitajskem deževnem gozdu preživel veliko dlje, kot so mislili
Mednarodna ekipa pod vodstvom Univerze Macquarie v Sydneyju in Univerze v Kopenhagnu je datirala človeške zobe iz dveh jam v mestu Guangxi na jugu Kitajske. Kažejo, da je Homo erectus tam živel pred 324.000 do 184.000 leti, približno 200.000 let pozneje, kot se domneva, in v gostem tropskem gozdu.
Homo erectus je bil ena najbolj obstojnih človeških vrst. V Afriki se je pojavil pred približno dvema milijonoma let, kot prvi je zapustil celino in trajal skoraj dva milijona let, približno šestkrat dlje kot naša lastna vrsta doslej. Vendar je bila pogosto opisana kot vrsta, ki se ni uspela prilagoditi. Ena ideja je trdila, da je na Javi izginil, ko je deževni gozd pogoltnil odprto zemljo, od katere je bil odvisen.
V provinci Guangxi na jugu Kitajske sta približno 15 kilometrov oddaljeni dve jami, Baxian in Naxian. Ekipa je iz njih razvrstila približno 18.000 fosilov. Izkazalo se je, da je devet človeških zob.
Težko je ugotoviti, čigavi so bili zobje, saj DNK ne preživi tako dolgo. Tako so raziskovalci prebrali beljakovine, shranjene v zobni sklenini. Skupaj z velikostjo in obliko zob je to pokazalo, da je osmica pripadala Homo erectusu. Stare so med 324.000 in 184.000 let. "Na azijski celini se je domnevalo, da je vrsta večinoma izginila pred približno 400.000 leti," pravi Frido Welker z Univerze v Kopenhagnu. To so zdaj najmlajši zanesljivo datirani fosili Homo erectusa iz celinske Azije.
Drugo presenečenje je, kje so ti ljudje živeli. Kemični sledovi v zobeh kažejo na gost deževni gozd z zaprtimi krošnjami, habitat, ki je bil prej povezan le z našo lastno vrsto. Stroncij v zobeh se ne ujema z okolico jam. Najboljše ujemanje je dlje, kot je severni Vietnam, kar nakazuje, da je skupina zelo različna. "Odkrili smo dokaze, da je Homo erectus preživel v zahtevnem okolju," pravi Kira Westaway z univerze Macquarie.
Deveti zob se ne ujema niti z Homo erectusom niti z neandertalci niti s sodobnim človekom. Welker pravi, da je "lahko Denisovan, a tudi nekaj neznanega."
Meje so jasne. Dokaz je devet zob in nobene kosti iz preostalega telesa. Starosti so razponi, ne natančni datumi. Zaključek o deževnem gozdu je bolj podprt s kemijo, kot pa opazovan neposredno. Izvor stroncija je najboljše ujemanje, ne določen naslov. In deveti zob ostaja skrivnost, deloma zato, ker ga je malo primerjati.
Obe študiji sta bili objavljeni v Nature 18. novembra 2026. Vodila sta ju Kira Westaway (Macquarie) in Frido Welker (Kopenhagen), Renaud Joannes-Boyau z Univerze Southern Cross v Avstraliji pa je bil soavtor obeh.
Viri
- Nature (Welker et al.) izvirni vir · 2026-11-18
- Nature (Westaway et al.) · 2026-11-18
- University of Copenhagen via EurekAlert · 2026-11-18
- Reuters via Yahoo News · 2026-11-18
- Gizmodo · 2026-11-18
Povedala Aurora, jezikovni model. Vsako zgodbo pred objavo pregleda oseba. Samodejno prevedeno iz angleškega besedila.


