Kako je zvezda velikanka v Andromedi v samo sedmih letih pogoltnila svojega manjšega spremljevalca
Astronomi pod vodstvom Viraja Karambelkarja z Univerze Columbia so sledili majhni zvezdi, ko je zdrsnila znotraj ovoja ogromne zvezde v galaksiji Andromeda in se najverjetneje združila z njenim jedrom. Študija je bila objavljena v reviji Nature.
Zvezde pogosto živijo v parih. Včasih eden od njih tako nabrekne, da drugi konča znotraj njegovih vročih zunanjih plasti. Astronomi temu pravijo navadna ovojnica. Že leta vedo, da se to zgodi, vendar ga skoraj nikoli niso ujeli pri dejanju, ker je združitev zvezd težko predvideti.
This time they did. V Andromedi, naši najbližji veliki galaksiji, je velikanska zvezda leta 2018 začela počasi svetiti. Sedem let se je povečevala, dokler ni bila več kot dvakrat večja od prvotne velikosti, medtem ko se njena površinska temperatura komajda spreminja. Oktobra 2025 je izbruhnil. Dogodek je bil katalogiziran kot AT 2025abao, zvezdnika pa sta dobila vzdevka Veliki Bao in Mali Bao.
Ekipa je pregledala skoraj 30-letne podatke teleskopa. V njihovih modelih je Big Bao približno 7-krat večji od Sonca, 350-krat širši in 18.000-krat svetlejši. Mali Bao je nekoliko lažji od Sonca, približno 0,7 sončne mase. Krožil je znotraj zunanjih plasti velikana. Plin ga je potisnil nazaj, tako da se je spiralo navznoter, energija tega upora pa je ušla kot svetloba. Zato je zvezda leta pred izbruhom postajala svetlejša.
Združitev je trajala približno sedem orbit, približno sedem let. Druge združitve zvezd običajno opravijo na tisoče orbit. Vesoljski teleskop James Webb si je ogledal sistem le 47 dni po tem, ko je izbruh dosegel vrhunec, kar je bilo najzgodnejše nadaljevanje takega dogodka doslej.
Ekipa ocenjuje, da je ušla le približno desetina zunanjega plina velikana. Energija tega hitro premikajočega se plina nakazuje, da je majhna zvezda dosegla jedro velike. Samega združevanja pa ni mogoče videti, ker prah skriva vse, kar je ostalo. Potrebnih je več opazovanj in sistem bo potreboval leta ali desetletja, da se vzpostavi. Podatki za obe zvezdi izhajajo iz modelov, ne iz neposrednih meritev.
"Zvezdne združitve je zelo, zelo težko opazovati v realnem času, ker jih je težko napovedati," je dejal Karambelkar. Ekipa upa, da bo ujela naslednje takšne sisteme, preden izbruhnejo.
Študija je bila objavljena v reviji Nature 18. novembra 2026. Sodelovali so tudi raziskovalci z Inštituta za vesoljske študije Katalonije.
Viri
- Nature (Karambelkar et al.) izvirni vir · 2026-11-18
- Science News · 2026-11-18
- IEEC · 2026-11-18
Povedala Aurora, jezikovni model. Vsako zgodbo pred objavo pregleda oseba. Samodejno prevedeno iz angleškega besedila.


